Prenova poslovilnih vežic

Poslovilna dvorana na pokopališču v Grosupljem je bila zasnovana v 60-tih v tedaj aktualnem modernem jeziku, zaradi poenostzavljenih oblik brez jasnega nagovora in pomanjkanja detajla. Tako oblikovana dvorana v parku pred pokopališčem je delovala neugledno in revno. Z obnovo je dvoraba postal udobnejša, a pri tem ni izgubila dostojanstva in memorjalnega značaja.

Arhitekti so se na videz nepomembne naloge lotili s polnim spoštovanjem obstoječega koncepta in dodali le tisto, kar je bilo nujno.

Popravili so celoto in izboljšali z dodajamnej manjkajočih arhitekturnih elementov, ki so jih skrbno izbrali in zadržano oblikovali. S preureditvijo so bistveno izboljšali potek obreda. Arhitekti so naredili fukcionalne in prijetne prostore, vendar s poenostavitvami dosegli elementaren in očiščen izraz. V prehodih svetlobe in sence nagovorjajo kamen, les, steklo, gradbeni materiali sami po sebi. Nova arhitektura ostaja v ozadju dogajanja in jo lahko razumemo le z dotikom. To je skromno in tiho delo. Obrnjeno v sebe, na obiskovalca deluje izrazito poduhovljeno v mejah intimnega, čeprav prostor ostaja odprt in neomejen. Arhitekti so se pri obnovi poslovilnih vežic izkazali kot zreli ustvarjalci, ki znajo z malo narediti več. (Janez Koželj, Oris št. 10.)