Brv na Špici

Most na Špici povezuje mesto preko Gruberjevega prekopa z zelenim zaledjem. Brv nima retorične funkcije, ki je značilna za mostove v urbanem okolju historičnega mestnega jedra. Zato je primarni izraz brvi njena inženirska kultura z natančno retoriko konstrukcije. Prehod iz brega na most je tekoč, most tako rekoč zrase z roba brežine. Poudarjena je vloga povezave obeh bregov, hoje preko mostu, doživljanja prostora reke skozi gibanje. Most je zasnovan kot trodimenzionalna jeklena struktura iz lokov in pripon, iz okroglih cevi. Konstrukcija je prostorsko paličje dvojnega loka z odprtim trikotnim prerezom. Pohodna površina mostu varno leži v konstrukciji trikotnih nosilcev, ki vzdolž brvi spreminjajo obliko. Lok konstrukcije v sebi nosi lok pohodne površine in tvori zanimivo igro dveh geometrij. Ker se konstrukcija loka vzpenja hitreje kot hojnica, se površina brvi proti sredini zoži, proti bregovoma pa razširi. Lok postane napet kot gasbilo in zaigra v duetu z bližnjim železniškim mostom. Brv je del celostne ureditve nabrežij Ljubljanice.